Mnogi so prepričani, da bo v prihodnosti poklic pravnika eden od pomembnejših poklicev ob poklicu zdravnika in novinarja, ker bo v družbi proces juridizacije družbenih odnosov še pomembnejši kot v preteklosti.¹ Podobno velja za zdravnika, ker bo zdravje najpomembnejša človekova vrednota (medikalizacija). Proces informiranja in informatizacije bo zajel vse pore življenja (medializacija).

Vloga pravnika je v tem stoletju še posebej izpostavljena v postopku popravljanja napak iz preteklosti, ko se mora zoperstaviti politični voluntaristični metodologiji in postopkom, ki jih poznamo iz preteklosti, da ne bi družba ponavljala napak v prepričanju, da je nezmotljiva.

Pri tem imajo posebno moralno in etično dolžnost pravniki znanstveniki, ki so akademsko višje izobraženi v okviru podiplomskih in doktorskih študijskih programov. Aktivnost in zagnanost pravnikov znanstvenikov za intelektualno resnico ter moralno svobodo in pravičnost sta nepogrešljiv pogoj za oblikovanje in delovanje temeljnega načela vladavine prava in delovanje pravne države. V tem prispevku je govor o odprtih vprašanjih položaja in vloge doktorjev pravnih znanosti v družbi glede na dejstvo, da se njihovo število povečuje, ob tem pa odprto ostaja vprašanje koristnosti doktoratov za razvoj pravne znanosti in vloge prava v družbi.²

Na pravnih fakultetah se v program doktorskega študija vsako leto vpisuje več doktorandov.³

Neposredni povod za to je tudi ustanovitev Združenja Slovenske akademije pravnih znanosti (v nadaljevanju: Akademija), katere člani so pravniki z doktoratom oziroma znanstvenim magisterijem. Temeljni namen Akademije je: kako izkoristiti potencial doktorata v poklicnem življenju glede na to, da je lažje doseči doktorat kot izkoristiti znanje, pridobljeno z doktorskim študijem.⁴

Navdušenje nad doktorskim pravnim študijem

Pred dnevi sem na družbenem omrežju prebral navdušeno izjavo študentke, ki se je vpisala na doktorski študij prava. Z veseljem sem ji čestital in zaželel uspeh. Ob tem pa se mi je porodila misel, da bi se poglobil v problematiko razmerja med osebno motiviranostjo, naporom in navdušenjem mladih, ki doktorirajo na področju pravnih znanosti, ter družbeno nezainteresiranostjo oziroma omalovaževanjem doktoratov, češ da so družbeno nekoristni in neustvarjalni oziroma da ne »prinašajo nove vrednosti«.

To vprašanje me je spodbudilo že pred leti, da bi z organiziranjem posebne institucije poskušal povezati doktorante na področju pravnih znanosti, »samotne jezdece« v družbi, ki pogosto končajo študij na dan promocije.⁵

Imeti doktorat pravnih znanosti danes samo po sebi ne zagotavlja uspeha v družbi. Doktorat predstavlja visoko stopnjo izobrazbe in specializacijo na področju pravne stroke, vendar uspeh v družbi pogosto zahteva tudi druge veščine in dejavnike, kot so sposobnost komuniciranja, timskega dela, prilagajanja in čustvene inteligence, ki so ključne za uspeh v poklicnem in družbenem življenju. Ob doktoratu, tj. poglobljenem znanju prava, so nujne družbene povezave, mreženje in odnosi z drugimi, ki pomagajo pri odpiranju priložnosti uporabe pridobljenega znanja, sposobnost prepoznavanja priložnosti ter ustvarjalno reševanje problemov in pripravljenost tvegati. Posebej v sedanjem času je potrebna prilagodljivost trgu dela, ki se spreminja.

Doktorat kot osebni presežek

Doktorat je pogosto razumljen kot osebni presežek, saj zahteva globoko predanost, trdo delo, raziskovalno miselnost in vztrajnost. Gre za osebno pot, ki posameznika intelektualno in strokovno oblikuje. Veliko ljudi se za doktorat odloči iz strasti do znanja, raziskovanja in želje po globljem razumevanju določene teme, ne pa nujno z mislijo na družbeni uspeh.

Doktorat znanosti za posameznika predstavlja velik osebni uspeh, ker zahteva dolgotrajno, poglobljeno raziskovanje in pridobivanje specifičnega znanja na določenem področju. Ta stopnja izobrazbe kaže na sposobnost samostojnega dela, kritičnega mišljenja in ustvarjanja novih prispevkov v znanstveni ali strokovni skupnosti. Doktorat je pogosto vrhunec akademske kariere, saj predstavlja dosežek, ki ga doseže le majhen odstotek ljudi. Poleg tega zahteva veliko vztrajnosti, samodiscipline in predanosti, zato je ta uspeh zelo osebno pomemben in ga mnogi dojemajo kot potrditev lastnih sposobnosti in truda.

Posamezniki, ki dosežejo doktorat, so pogosto upravičeno ponosni na svoje dosežke. Doktorat je rezultat let trdega dela, raziskovanja in premagovanja izzivov, zato je naravno, da so ljudje zadovoljni in ponosni. Občutek ponosa lahko prispeva k osebni sreči in zadovoljstvu, saj predstavlja potrditev njihovega truda in predanosti. Poleg tega je uspeh pri doseganju doktorata lahko tudi pomemben mejnik v karieri in življenju posameznika, kar še dodatno povečuje občutek izpolnjenosti. V osnovi je doktorat samouresničitev posameznika, ki presega zunanja pričakovanja.

Doktorat kot družbena koristna vrednota?

Splošno je znano, da družba današnjih doktoratov znanosti ne ceni kot posebno družbeno vrednoto. Prav zaradi pomanjkanja cenjenja ali priznanja oziroma pogostega omalovaževanja doktoratov zlasti na družboslovnem področju interes za doktorski študij upada in so doktoranti frustrirani. Cenjenje doktoratov znanosti se lahko razlikuje glede na družbeni kontekst, znanstveno področje in vrednote posameznih družbenih sredin. V naših razmerah je še vedno premalo razumevanja, kaj doktorat pomeni in kaj je kaj vse je potrebno za pridobitev doktorata. V ročno delo zaverovana družba v neposredni preteklosti manj ceni akademske dosežke kot rezultate neposredno uporabnih spretnosti in znanj. Tudi v političnih strukturah (iz različnih razlogov) ni toliko

ljudi z doktoratom, kot bi bilo glede na razvitost družbenih odnosov pričakovati.⁶ Visoko izobraževanje, zlasti doktorati, pogosto zahteva veliko časa in finančnih virov, kar lahko vpliva na percepcijo njegove vrednosti v primerjavi z morebitnim dobičkom, saj v družbi obstaja prepričanje, da so akademske poti manj »tržno usmerjene«. Zlasti je to prisotno v poslovnem svetu.⁷

Ne glede na omenjeno pojmovanje družbenega okolja o doktoratih ti pomembno prispevajo k napredku znanosti, a povezovanje akademske vrednosti s praktičnimi koristmi in ozaveščanje o pomembnosti raziskav doslej v našem okolju nista bili posebej pozitivno vrednoteni. Treba je razumeti, da znanstveni prispevki v obliki doktorskih disertacij pogosto učinkujejo dolgoročno, in četudi niso takoj prepoznani, lahko imajo velike koristi družbi kasneje.

Da bi osebni dosežek, kot je doktorat, postal tudi družbena vrednota, je treba ustvariti okolje, v katerem izobraževanje, znanje in strokovna usposobljenost niso cenjeni le na osebni ravni, ampak tudi v širši družbi. To je mogoče udejanjiti povezovanjem akademskega znanja z realnim svetom, zlasti če doktorati vsebujejo inovativne rešitve za družbene izzive.

Pri tem mora pomagati družbeno okolje, kar pa je temeljna hiba našega sistema. Družba sicer pomaga pri pridobitvi doktorata, vendar je po opravljenem doktoratu doktorant prepuščen samemu sebi, če ni zaposlen ali drugače povezan z izobraževalno oziroma raziskovalno institucijo, kjer je doktorat pogoj za delo. V družbi promoviranje doktorskih disertacij in raziskovalnih dosežkov doktoratov v strokovnih raziskovalnih krogih ni urejeno, še manj v splošni javnosti. Mladi doktoranti praviloma promovirajo svoje doktorate le na družbenem omrežju, kjer se – z večjim ali manjšim številom všečkov – lahko tudi konča koristnost doktorata.

Doktorji pravnih znanosti nimajo možnosti, da bi svoje raziskave predstavili širši javnosti in jih povezali z družbenimi izzivi, kar bi povečalo spoštovanje akademskih dosežkov. Na področju tehničnih in naravoslovnih znanosti je prepoznavnost koristnosti doktorata večja, ker prinaša bolj vidne koristi družbi.

Kljub temu da imajo doktorji znanosti pogosto edinstvena znanja in veščine, ki jim omogočajo ustvarjanje novih podjemov, ni podpornih programov za akademske podjetnike, ki bi lahko pomagali prepoznati njihov potencial za družbeni napredek. Mediji imajo velik vpliv na oblikovanje družbenih vrednot. Če bi bila znanstvena odkritja in dosežki doktorjev znanosti bolj vidno predstavljeni v medijih, bi to povečalo spoštovanje do akademske poti in njene družbene vrednosti. Zanimivo je, da niti doktorji družboslovnih znanosti nimajo večje vloge v javni upravi, politiki in civilni družbi, kar bi povečalo pomen njihovega prispevka k reševanju družbenih vprašanj. Znanje doktorantov in kritično razmišljanje lahko pripomoreta k oblikovanju bolj premišljenih in strokovno podprtih javnih politik, vendar jih politika posebno ne zanima. Tudi vodilni politiki imajo določeno averzijo do doktoratov, razen kadar gre za njihove svetovalce.

V delovnih okoljih se v zadnjih letih pri nas več pozornosti posveča izobraževanju, ki je neposredno operativno povezano z opravljanjem strokovnega dela, ni pa zanimanja za raziskovanje in poglobljena razvojna znanja.⁸

V naši družbi nasploh ni zaznati spodbujanja kritičnega mišljenja in spoštovanja izobraževanja, ki bi prispevalo k oblikovanju družbenega okolja, v katerem bi bil doktorat bolj cenjen in prepoznan kot širša družbena vrednota.

Pomen doktorata za posameznika

Doktorat je za posameznika osebni presežek in velik uspeh, ker zahteva dolgotrajno, poglobljeno raziskovanje in pridobivanje specifičnega znanja na določenem področju. To dokazuje sposobnost samostojnega dela, kritičnega mišljenja in ustvarjanja novih prispevkov v znanstveni ali strokovni skupnosti.

Občutek izpolnjenosti je stanje notranjega zadovoljstva in sreče, ki izhaja iz uresničevanja osebnih ciljev, vrednot ali ambicij. Gre za občutek, da je posameznik dosegel pomembne življenjske cilje ali da se ukvarja z dejavnostmi, ki so zanj pomembne in smiselne. Ta občutek pogosto vključuje ponos in zadovoljstvo, ko posameznik doseže pomembne mejnike ali cilje. Občutek opravljenega doktorata nudi posamezniku določeno stopnjo notranjega miru, da obvladuje svoje življenje v skladu z osebnimi vrednotami in prepričanji, zlasti pa mu daje občutek nenehnega razvoja in učenja ter osebne rasti, ki se ne nanaša samo na poklicno rast. To je osrečujoča motivacija za nadalje napredovanje, saj posameznik občuti, da ima njegovo življenje smisel ter da je njegovo delo cenjeno in vredno. Dokončanje doktorata krepi samozavest in občutek sposobnosti, saj človek ugotovi, da je zmožen premagati izzive, kar lahko vodi k večji pripravljenosti za soočanje z novimi težavami.

Če pa doktorant ugotovi, da je končanje doktorata ostalo neopaženo ali nepomembno za druge, lahko to privede do občutka frustracije, razočaranja in celo dvoma o sebi. Do občutka, da so vložen trud, čas in energija šli v nič, ker delo ni bilo priznano ali cenjeno. To vodi v nezadovoljstvo in občutek nesmiselnosti prizadevanja. To je prisotno zlasti pri mladih ljudeh, če njihovega dela ne priznajo najbližji sodelavci, ki bi morali prvi izraziti svoje navdušenje. Ker doktorant pričakuje določeno stopnjo priznanja ali pohvale za svoje dosežke, je globoko razočaran (zlasti če je delo zahtevalo veliko truda), če priznanja od okolja ne dobi. V takih situacijah se počuti spregledanega, podcenjenega ali celo nepomembnega v očeh drugih.

Čeprav priznanje od drugih lahko prinese dodatno zadovoljstvo, je ključno, da se človek nauči ceniti lastne dosežke in vložen trud, ne glede na odziv okolice.

Kako doseči pozitivno vrednotenje doktoratov v družbenem okolju

Da bi osebni dosežek, kot je doktorat, postal družbena vrednota, ni nekaj, kar bi lahko dosegel posameznik. Ključ do tega je povezovanje doktorantov z drugimi, ki delijo enake vrednote in želje. Skupinska prizadevanja imajo večji vpliv in pomagajo oblikovati družbeno prepoznavnost znanstvenih dosežkov.

Povezovanje znotraj akademskih skupnosti, strokovnih združenj in raziskovalnih inštitutov lahko okrepi glas znanstvenikov v javnem prostoru. Razne oblike znanstvenih forumov omogočajo izmenjavo znanja, sodelovanje pri projektih in kolektivno delovanje za širšo prepoznavnost

znanstvenih dosežkov.⁹ Omenjena združenja se osredotočajo na povečanje prepoznavnosti

znanstvenega dela in izobraževanja v družbi. Te skupine naj bi sodelovale z mediji, politiki in podjetji, da bi promovirale pomen poglobljenega znanja, ki ga zagotavlja doktorat.

Prepoznavnost doktoratov v današnjem globalnem svetu je možno dosegati s povezovanjem z mednarodnimi kolegi in mednarodnimi znanstvenimi organizacijami, ki se ukvarjajo z izboljševanjem javne prepoznavnosti znanosti. S sodelovanjem v teh mrežah lahko posamezniki pomagajo ustvariti globalno gibanje za večje spoštovanje znanja.

V sodobnih oblikah podjetništva je povezovanje znanstvenikov in raziskovalcev s podjetniškim svetom nujno, saj gospodarski sektor potrebuje inovativne rešitve in globoko znanje, ki ga prinašajo doktoranti s svojimi raziskavami. Skupni projekti in pobude lahko pomagajo ustvariti most med znanstvenim in poslovnim svetom, kar povečuje vrednost doktoratov tudi v poslovnem okolju. Za povezovanje pravnih inovacij s podjetništvom je značilno, da podjetništvo pritegne pravne strokovnjake šele, ko je treba reševati nastale probleme, ne pa ko se iščejo nove ideje v podjetništvu.

Glede na to, da se posameznik težko promovira sam, so skupinska prizadevanja za podporo doktorskega študija pomembna za ozaveščanje javnosti o vrednosti znanja. Skupinski dogodki, kot so znanstveni sejmi, okrogle mize, medijske kampanje in javni predavateljski dogodki, lahko pomagajo širiti zavest o pomembnosti akademskih dosežkov.

Danes, ko je politika prisotna v vseh porah družbenega življenja, se od pravnikov, ki delujejo v političnih ali javnih forumih, pričakuje, da lahko vplivajo na spremembo politik. Da bi bili raziskovalni dosežki ena od prednostnih nalog v družbi, je potrebno zlasti skupno delovanje akademskih inštitucij in raziskovalcev ter političnih dejavnikov.¹⁰

Povezovanje osebnih dosežkov doktorantov z družbeno koristjo

V sodobni družbi pogosto opažamo, da sistem ne spodbuja dovolj povezovanja med osebnimi akademskimi dosežki, kot je doktorat, in širšo družbeno koristjo. Razlogi zato so predvsem v komercializaciji znanja in raziskav. Raziskovalni projekti so pogosto usmerjeni v kratkoročne cilje, ki so komercialno zanimivi, namesto da bi bili osredotočeni na dolgoročne družbene koristi. Mnoga podjetja in ustanove vlagajo v raziskave le, če vidijo neposreden poslovni interes, kar vodi v odmik od temeljnih raziskav, ki bi lahko imele širši družbeni vpliv. Država sicer financira tudi temeljne raziskave, vendar so te praviloma rezervirane za institucije, ki so bolj ali manj povezane z državo, poleg tega pa se praviloma v te raziskave ne morejo vključevati znanstveniki, ki niso neposredno povezani z omenjenimi institucijami. Pri temeljnih raziskavah ne gre toliko za osebno motivirane raziskave posameznih raziskovalcev, ker se ti vanje vključujejo zaradi izpolnjevanja delovnih obveznosti.

Tržni imperativ in podjetniško vrednotenje uspeha je primarno pravilo, na podlagi katerega se meri koristnost doktorskih raziskav. Doktorat ni vedno prepoznan kot pomemben, če nima takojšnje ekonomske vrednosti. Na trgu dela pogosto primanjkuje ustreznih priložnosti za doktorje pravnih znanosti izven akademskih krogov. Mnoga podjetja ne cenijo dovolj znanja in veščin, ki jih doktorji znanosti pridobijo med svojim študijem, kot so analitične sposobnosti, kompleksno razmišljanje in inovativnost.

Akademske institucije, ki jih financira država, so včasih odmaknjene od vsakodnevnih težav in potreb družbe po poglobljenem izobraževanju. Njihovi raziskovalci se pogosto osredotočajo na

zelo specializirana področja, kar otežuje predstavljanje njihovih dosežkov širši javnosti.

Pomanjkanje dialoga med znanstveno skupnostjo in družbo prispeva k neprepoznavanju potencialne družbene koristi doktorskih raziskovalnih dosežkov.

V mnogih primerih je državno financiranje raziskav in inovacij podrejeno političnim interesom. Te vrste raziskav pa so praviloma imensko dodeljene politično pomembnim raziskovalcem, kar vodi v situacijo, da se raziskovalci med seboj borijo za razpoložljiva sredstva in so prisiljeni slediti prioritetam financerjev, namesto da bi se osredotočali na projekte, ki bi lahko dolgoročno koristili družbi.

Ob tem pa je splošno znano, da družba bolj ceni aplikativne vede (tehnologijo, inženirstvo) kot humanistične in družboslovne temeljne znanosti. Humanistične in družboslovne vede, ki se ukvarjajo z vprašanji človekovega obstoja, etike in kulture, so ključne za družbeni napredek, vendar pogosto niso cenjene ali financirane enako kot tehnične discipline. To še posebej velja za pravo, ki v naši družbi zaradi posledic negativnega razmerja med politiko in pravom v socialističnem obdobju še vedno deluje v politično utesnjenih mejah.

Nujne spremembe vrednotenja doktoratov znanosti

V Sloveniji je zaznati odpor do oseb z akademskimi naslovi, češ da v družbi ni vidne ustvarjalnosti, ki bi jo bilo mogoče pričakovati od izobraženih strokovnjakov. Zdi se, da ne poznamo pomena raziskav in inovacij za družbeni napredek, še posebej pri pravu, za katero velja, da je pravna inovacija nenehno spreminjanje pravnih predpisov.¹¹

Pravne inovacije so novi pristopi, metode ali tehnologije, ki izboljšujejo ali spreminjajo pravne storitve, pravne prakse ali pravne sisteme. Njihov cilj je povečati učinkovitost, dostopnost in kakovost pravnih procesov. Pojem zajema širok razpon inovacij, ki se uporabljajo v pravnem sektorju, od tehnoloških do organizacijskih izboljšav, kot so tehnološke inovacije (LegalTech, Blockchain in drugo) in organizacijske inovacije (alternativne pravne storitve, pravne platforme). Posebej pa nam primanjkujejo regulativne inovacije, kot je tehnologija za pomoč pri skladnosti s predpisi, ki olajša sledenje zakonom in predpisom ter avtomatizira skladnost (RegTech).

Ob enormni industriji ustvarjanja pravnih predpisov v naši vsakodnevni praksi nam manjkajo t. i. eksperimentalni zakonodajni okviri, v katerih bi država preizkušala nove regulative in pravne okvire, kot so t. i. sandboxi (peskovniki), ki omogočajo testiranje novih tehnologij v pravnem okviru brez prekomernih regulativnih bremen.

Pravne inovacije izboljšujejo delovanje pravne stroke, povečujejo dostop do varstva pravic za posameznike in podjetja ter omogočajo bolj pravične in pregledne pravne postopke. Uporaba tehnologije omogoča varno in pregledno izvajanje transakcij, sklepanje pametnih pogodb brez posrednikov in avtomatizacijo pravnih postopkov, kot so analize pogodb, sestava pravnih dokumentov in raziskovanje pravnih virov. Ponudniki, ki niso odvetniške pisarne, a nudijo pravne storitve, kot so svetovanje in rešitve za upravljanje družbenih razmerij, ponujajo cenejše pravne rešitve. Spletne platforme, ki povezujejo stranke in pravne svetovalce, omogočajo preprost dostop do pravnih storitev, ki pa jih ni mogoče šteti kot rezultat znanstvenih raziskav.

Nosilci pravnih inovacij so pravniki, in ne oblast

Pravne inovacije se ne nanašajo zgolj na spreminjanje predpisov, temveč vključujejo tehnološke spremembe, kot so uporaba umetne inteligence v pravnih analizah, avtomatizacija pravnih postopkov in spremembe v organizaciji pravnih storitev, ki ponujajo dostopnejše, hitrejše ali

cenovno ugodnejše pravne storitve.

Inovacije so tudi premik od tradicionalnih sodnih sporov k alternativnim metodam reševanja sporov (npr. mediacija, arbitraža).

Spreminjanje predpisov je del zakonodajnega procesa, ki ga vodi oblast, vendar pravne inovacije pogosto prihajajo iz zasebnega sektorja, tehnoloških podjetij, akademskih krogov ali nevladnih organizacij.¹² Oblast lahko spodbuja ali zavira pravne inovacije, a ni nujno njihov edini vir. Včasih prav zasebne iniciative privedejo do pritiska na oblast, da prilagodi zakonodajo in omogoči nove rešitve.

Pomembno je razumeti, da so inovacije v pravu pogosto rezultat sodelovanja različnih akterjev: odvetnikov, sodnikov, tehnoloških strokovnjakov, regulatorjev in strank, ki skupaj ustvarjajo bolj prilagodljive in učinkovite rešitve za pravne izzive. Pravne inovacije podobno kot druge inovacije na področju družboslovja spodbuja ustrezna kultura in spreminjanje vrednot v družbi. Nujno je večje sodelovanje med strukturami raziskovalnih pravnikov in gospodarstvom, da bi se raziskovalna spoznanja bolje prepletala s potrebami gospodarstva in družbe.¹³ Pri tem mora država oblikovati bolj premišljene politike, ki spodbujajo vlaganje v raziskave z dolgoročnimi družbenimi cilji, in ne zgolj s kratkoročnimi finančnimi koristmi. Celovite rešitve družbenih izzivov s pravnimi inovacijami je mogoče po naravi stvari udejanjiti s povezovanjem in sodelovanjem predvsem doktorjev znanosti z različnih področjih.

Sinergija med pravno znanostjo in družbenimi spremembami

Pomemben del povezovanja osebnih dosežkov z družbeno koristjo je deljenje strokovnega znanja z javnostjo. Javno komuniciranje o znanosti, poljudnoznanstveno pisanje in predavanja širši publiki pomagajo pri premoščanju vrzeli med akademijo in družbo. Da bi se ustvarila sinergija med pravno znanostjo in prizadevanjem družbenih dejavnikov za pozitivne spremembe, je nujno, da se pravni raziskovalci osebno povezujejo in institucionalizirajo svojo povezanost mimo institucij, tako ali drugače odvisnih od države. Pravna znanost se mora rešiti državnega ali političnega objema. To lahko doseže z organiziranjem ali sodelovanjem na znanstvenih dogodkih, ki so odprti za javnost, kot so znanstveni festivali, pogovori ali okrogle mize, pisanje blogov, člankov ali knjig, kjer so raziskave predstavljene v bolj dostopnem jeziku, ki je razumljiv širši javnosti.

Pri tem je za promoviranje znanosti in njene koristnosti za družbo zelo pomembno aktivno sodelovanje na družbenih omrežjih ali v medijih. Raziskave in znanje, pridobljeno z doktoratom, lahko močno prispevajo k inovacijam v industriji ali k izboljšanju javnih storitev. Sodelovanje z industrijo, lokalno upravo ali vladnimi agencijami omogoča neposreden vpliv na družbeni razvoj. Veliko družbenih problemov zahteva celovite rešitve, ki se naslanjajo na znanje z več področij. Interdisciplinarno sodelovanje omogoča združevanje različnih perspektiv in strokovnosti, kar pogosto vodi do inovativnih rešitev.

Pravna stroka je nagnjena zaprtosti; bodisi da gre za institucionalno zaprtost (znanstvenoraziskovalne in izobraževalne institucije) bodisi za osebno izogibanje posameznikov, ki z visoko ograjo varujejo svoj znanstveni vrt zlasti pred mladimi, ki se želijo vključiti v raziskovalno delo). Pri prenosu znanstvenih dognanj se ne sme pozabiti na vlogo novinarjev, ki so specialisti za predstavitev strokovnih prispevkov javnosti. Znanstveni strokovni članek, ki ga napiše pravnik, bo vedno manj zanimiv za širši krog medijskih bralcev, kot če enako vsebino obdela novinar.

Dolžnost mentorstva in nudenja pomoči pri izobraževanju

V praksi se pozablja na tradicionalno vrednoto oziroma pričakovanje, da ima nekdo, ki je dosegel visoko stopnjo izobrazbe, še zlasti doktorat znanosti, tudi odgovornost pomagati pri izobraževanju in mentorstvu drugih. S prenašanjem znanja na mlajše generacije, študente ali kolege se širi družbena vrednost znanja. To se udejanja z izobraževalnimi delavnicami ali tečaji za širšo javnost, kjer se lahko deli strokovno znanje na dostopen način.

Splošno je znano, da se pravniki v praksi izogibamo političnim vprašanjem, če nismo člani političnih strank. Politika nas omejuje v razmišljanjih, bodisi zato, ker nimamo dovolj znanja, da bi se uprli političnim odločitvam, ki so v nasprotju s temeljnimi pravnimi načeli, bodisi zato, ker določene politične ukrepe podpiramo zaradi ozkih zasebnih interesov.

Pravniki bi lahko preprečili številne napake politike, če bi bili pokončni in samozavestni. Idealno bi bilo, če bi bili vladni ali zakonodajalčevi svetovalci pravniki s poglobljenim znanjem, ki so se sposobni pokončno upreti političnim odločitvam, ki z vidika prava niso sprejemljive.¹⁴

Frustracije pravnikov z doktoratom znanosti

Pravna in širša javnost ne zaznavata resnega problema, s katerim se soočajo številni doktoranti, še bolj doktorantke in raziskovalci, in ki prinaša občutek, da njihovi dosežki z ubranitvijo doktorske disertacije niso dovolj cenjeni ali da nimajo neposrednega vpliva na družbo. Znano je, da si marsikateri doktorant po prejemu doktorske diplome zastavlja vprašanje, kako naprej. Mnogi imajo občutek nesmiselnosti in omalovaževanja lastnega truda. Za to je več razlogov, vključno z neustrezno podporo raziskovalcem, nezadostnimi priložnostmi za njihovo vključitev v širšo družbo ter strukturnimi težavami, ki ločujejo akademski svet od družbene realnosti.

Boljši programi usposabljanja za komuniciranje znanosti bi lahko pomagali raziskovalcem učinkoviteje predstaviti svoje dosežke širši publiki. Prav tako bi akademske institucije morale spodbujati doktorante, da vključujejo družbene izzive v svoje raziskave in vzpostavljajo sodelovanja zunaj akademskih krogov.

Doktoranti pogosto ugotovijo, da zunaj akademskega sveta ni dovolj priložnosti za delo, kjer bi lahko uporabili svoje sposobnosti. Mnoga podjetja ali ustanove ne vidijo dodane vrednosti, ki jo prinašajo doktorji znanosti, kar vodi v podcenjevanje njihovih kvalifikacij in nezadostno prilagojene delovne priložnosti.

Da bi bili doktorati v naši družbi bolj prepoznani, bi morali imeti več programov, ki bi olajšali prehod doktorjev znanosti v industrijo, vlado in neprofitne organizacije. Tovrstni programi bi jim omogočili, da bi lahko pokazali svoje kompetence pri reševanju kompleksnih problemov in da bi bili dragoceni na širšem trgu dela. Sodelovanje med akademiki in industrijo je ključno, saj lahko doktorji znanosti prinesejo inovativne rešitve za industrijske izzive. Za prepoznavnost pravniških doktoratov bi morale fakultete, pravosodne institucije in razna pravniška združenja storiti bistveno več kot zgolj pasivno spremljati uveljavljanje pravnikov z doktoratom znanosti. Državne institucije, pristojne za financiranje raziskovalnih projektov, bi morale sistemsko enako pomagati vsem doktorjem znanosti, in ne samo tistim, ki so v stiku z določenimi institucijami.

Pogosto se zgodi, da imajo doktorji znanosti omejene priložnosti, da svoje raziskave udejanjijo v širšem družbenem kontekstu. Čeprav pridobijo izjemne analitične, raziskovalne in ustvarjalne sposobnosti, te spretnosti pogosto ostanejo neizkoriščene izven akademskega okolja.

Potrebno je ustvariti več platform za prenos akademskega znanja v prakso, na primer s podporo pri razvoju zagonskih podjetij, svetovanju javnim politikam ali vključevanju v skupnosti. Raziskovalci bi morali imeti dostop do mrež in virov, ki jim omogočajo, da svoje raziskave aplicirajo na realne probleme.

Pomanjkanje čustvene podpore in mentorstva

Doktorat je intelektualno zahteven, a tudi čustveno naporen proces. Mnogi doktoranti se počutijo osamljene, brez jasne podpore in usmeritve, kako svoje dosežke najbolje izkoristiti po zaključku študija. Ta občutek nepovezanosti lahko vodi v frustracije in izgorelost.

Akademske institucije bi morale bolj aktivno podpirati doktorante z razvojem mentorskih programov, ki vključujejo ne le akademsko svetovanje, ampak tudi pomoč pri kariernem prehodu, čustveno podporo in razvoj mehkih veščin. Prav tako bi morali ustvariti boljšo mrežo alumnov, kjer bi doktoranti lahko delili svoje izkušnje in pomagali mlajšim kolegom pri prehodu iz akademskega v poslovni svet.

Nekaterim doktorantom se motivacija zmanjša, ker ugotovijo, da so njihovi raziskovalni interesi v nasprotju s pričakovanji trga dela ali družbenimi potrebami. Lahko se zdi, da njihovo delo ni v neposredni povezavi z reševanjem perečih družbenih izzivov, kar vodi v občutek, da njihov trud ni prispeval k večji dobrobiti.

Raziskovalci bi morali imeti več priložnosti za sodelovanje z zunanjimi deležniki in oblikovanje projektov, ki so v tesnejši povezavi z družbenimi potrebami. Interdisciplinarne in aplikativne raziskave, ki so usmerjene v reševanje problemov, bi lahko doktorantom pomagale pri ohranjanju občutka o namenu in smislu njihovega dela.

Vloga Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti

Ideja o povezovanju doktorjev pravnih znanosti ni nova, vendar so se v preteklosti pojavljali zadržki skupin etabliranih pravnikov, češ da je večina doktorjev znanosti povezana z določeno izobraževalno ali raziskovalno institucijo in da njihovo novo povezovanje izven omenjenih institucij ne predstavlja nove vrednosti, saj se institucije že tako ali tako med seboj povezujejo. Pogosto je bil razlog nasprotovanja okoliščina, da je ideja nastala izven institucij. Morda so bili omenjeni pomisleki utemeljeni v preteklosti, ko izven izobraževalnih institucij doktorjev pravnih znanosti praktično ni bilo, kar pa se v zadnjem času bistveno spreminja. Vse več je doktorjev znanosti, ki niso del izobraževalnih in raziskovalnih institucij. Praviloma so se doktorandi odločali za doktorski študij, ker je bilo to povezano z njihovim statusom in zakonskim pogojevanjem za opravljanje določenega dela, na primer na univerzi. Danes, ko mnogi doktorirajo zaradi svoje želje preseči povprečnost pravnega strokovnega znanja, se ukvarjati z znanstvenim raziskovanjem in doseči poglobljeno znanje na področju prava, ni mogoče pričakovati, da bo večina doktorjev znanosti zaposlena na omenjenih institucijah.

Povezovanje doktorantov je izraz potrebe, da delujejo skupaj in da izobraževanje in raziskave postanejo bolj cenjene v širši družbi. To vključuje sodelovanje z mediji, političnimi odločevalci in podjetji za širjenje zavedanja o pomenu znanja, česar ni možno doseči z delovanjem posameznika. Skupno nastopanje nudi tudi več priložnosti za vključevanje doktorjev znanosti v industrijo in politiko. Povezovanje z industrijo, podjetji, izvršno oblastjo in vlado je ključno za prepoznavanje njihovega potenciala pri reševanju širših družbenih izzivov. Sicer pa na splošno naša družba potrebuje raziskovalce in znanstvenike za aktivno sodelovanje pri oblikovanju politik.

Akademski raziskovalci bi morali sodelovati pri oblikovanju politik, ki vplivajo na financiranje znanosti, izobraževanja in raziskav, ter na ta način prispevati k spremembam na sistemski ravni. Z vztrajnostjo in povezovanjem med akademiki, doktorji znanosti in širšo družbo je mogoče premostiti razkorak med osebnimi dosežki in družbeno koristnostjo. Rešitev je torej medsebojno povezovanje doktorantov in njihovo prizadevanje, da doktorat postane družbena vrednota, čeprav se temu upirajo že uveljavljeni znanstveniki, praviloma povezani s politiko ali državnimi institucijami.

Tudi družbeni sistemi, ki so zasnovani za vzdrževanje obstoječih struktur moči, so lahko odporni na spremembe. Akademija bo omogočila kolektivne akcije in mreženja, da bi doktoranti postali močnejši akterji v akademskem in širšem družbenem kontekstu. Ustvarjanje formalnih ali neformalnih združenj doktorantov in raziskovalcev je ena od poti, da se njihov glas bolj sliši, še posebej ko gre za prizadevanja za večjo družbeno vrednost njihovega dela.

Akademija bo pri zasledovanju svojih ciljev uporabljala različne oblike združevanja in organiziranja dogodkov, konferenc ali razprav, na katerih bo predstavljen pomen doktorata za družbo. Podpirala bo pravice in vidnost doktorantov. Hkrati bo Akademija gradila mostove med različnimi področji raziskav in interdisciplinarnimi skupinami, da bi prikazala širši pomen doktoratov in znanstvenih dosežkov.

Da bi premagali odpor političnih in državnih institucij, je pomembno, da doktoranti tudi sami postanejo zagovorniki svojega dela in ga javno predstavljajo na dostopen in družbeno relevanten način. To lahko vključuje pisanje za širšo publiko, nastopanje na javnih dogodkih in vključevanje v javne razprave. Za prepoznavno koristnosti doktoratov za družbo bodo člani Akademije na družbenih omrežjih ozaveščali o družbenih izzivih, kot so podnebne spremembe, zdravstvena politika, socialna pravičnost ipd.

Pravniki se v praksi sicer izogibajo sodelovanju s civilno družbo in nevladnimi organizacijami, čeprav bi bilo takšno povezovanje še kako koristno. V sklopu sodelovanja z različnimi družbenimi strukturami, katerih delovanje je usmerjeno v dobrobit družbe, lahko pravna znanost ponudi nove pristope in inovativne rešitve.

Čeprav politične in državne institucije včasih zavirajo spremembe, lahko doktoranti kot člani Akadenije prispevajo k spremembi politike z raziskovalnimi podatki, ki podpirajo reforme na različnih področjih. Če so raziskave dobro predstavljene in usmerjene v konkretne rešitve, lahko vplivajo na odločitve političnih struktur. V ta namen bo Akademija spodbujala objavljanje političnih analiz ali priporočil, ki temeljijo na raziskavah in so usmerjena v družbeno korist.

Težave mlajših znanstvenikov na področju prava

Na splošno je znano, da se mlajši strokovni kadri ne glede na stroko v njej težko uveljavijo, ker jih zavestno ali nezavestno ovirajo starejši že uveljavljani strokovnjaki. Gre za kompleksno družbeno težavo, ki jo je mogoče reševati le z medsebojnimi povezavami, vztrajnim zagovarjanjem pomena raziskav in skupnim delom za spremembe v dojemanju znanja kot ključnega vira družbenega napredka.

Enako velja tudi za mlajše znanstvenike na področju prava. Do nasprotij prihaja med že uveljavljenimi pravnimi znanstveniki in mlajšimi kadri, ki so pogosto povezani z državnimi institucijami. Zdi se, da starejši neradi podpirajo povezovanje mlajših raziskovalcev v raziskovane time zaradi skrbi za lasten položaj, ohranjanja avtoritete ter vpliva in občutka ogroženosti, da bi

mlajši, bolj dinamični kolegi lahko spodkopali njihovo avtoriteto. To ni univerzalna resnica, saj mnogi uveljavljeni znanstveniki spodbujajo sodelovanje in mentorstvo mlajših, a se kljub temu ponekod pojavljajo strukturni in kulturni razlogi za tovrstne težave.¹⁵

Mlajši raziskovalci morajo poiskati podporo ne samo med vrstniki, ampak tudi med naprednejšimi uveljavljenimi znanstveniki, ki so odprti za spremembe. Ti zavezniki jim lahko pomagajo pri krmarjenju skozi zapletene strukture moči. Povezovanje z akterji izven akademskih krogov, kot so nevladne organizacije, industrija in mednarodne institucije, lahko dodatno pokaže, da mladi raziskovalci lahko prispevajo k širšim družbenim izzivom. Mlajši raziskovalci lahko opozorijo nase s prikazovanjem konkretnih rezultatov svojih raziskav, ki imajo jasen družbeni ali ekonomski vpliv. S tem dokazujejo, da njihovo delo ni zgolj teoretično, ampak ima praktične koristi za širšo skupnost. Primeri so lahko reševanje aktualnih družbenih problemov, aplikativne raziskave ali ustvarjanje inovacij.

Bistvena je odprtost v komunikaciji, deljenje idej in vključenost v interdisciplinarne projekte, kar lahko pomaga ustvariti okolje, v katerem se uveljavljeni znanstveniki počutijo manj ogrožene. Dokazovanje, da povezovanje mlajših raziskovalcev ne pomeni izgube avtoritete starejših, ampak dopolnjevanje in nadgradnjo njihovih dosežkov, je lahko ključnega pomena. Mladi morajo biti povezani, če želijo biti javni zagovorniki sprememb s pisanjem člankov in širjenjem idej o potrebnih reformah.

Glede na znano dejstvo, da so mnogi mlajši raziskovalci odvisni od obstoječih virov financiranja, ki jih nadzorujejo uveljavljeni znanstveniki, je nujno iskati potrebna sredstva iz alternativnih virov, kot so mednarodne fundacije, zasebna podjetja ali evropski projekti. Na ta način mlajši znanstveniki postanejo manj odvisni od obstoječih struktur in pridobijo več neodvisnosti pri svojem delu. S povezovanjem v združenja, kot je Akademija, se vzpostavljata mreža in skupnost mlajših raziskovalcev, ki lahko deluje neodvisno od obstoječih struktur moči in lokalnih hierarhij.

Namesto nasprotovanja starejšim je učinkoviteje pokazati, kako sodelovanje z mlajšimi raziskovalci koristi vsem. V času pohoda novih tehnologij lahko mlajši raziskovalci s svojimi veščinami v novih tehnologijah in metodologijah dopolnjujejo izkušnje starejših, kar prinaša boljše rezultate za obe strani. Ker je raznolikost v idejah in pristopih ključna za inovacije, se mlajši ne bi smeli osredotočati na konflikte s starejšimi, temveč s sodelovanjem s starejšimi povečevati ustvarjalnost in spodbujati razvoj novih rešitev.

Mladi raziskovalci morajo zgraditi zavezništva, ustvariti lastne mreže in pokazati, kako lahko njihove ideje in delo pozitivno prispevajo k širši znanstveni skupnosti in družbi. Dokazovanje vrednosti skozi konkretne dosežke in vključevanje v javno razpravo sta ključna za spreminjanje stanja in prepričevanje uveljavljenih pravnih znanstvenikov, da spremembe koristijo vsem.

Mnogi mladi doktoranti nimajo jasno začrtane kariere po doktoratu, kar lahko povzroča negotovost in stres. To zlasti velja za tiste, ki si niso že med doktorskim študijem zagotovili ustrezne zaposlitve. Nekateri se znajdejo v situaciji, ko je finančna stabilnost vprašljiva, še posebej če zaposlitve ne najdejo takoj. V prehodu iz študijskega okolja v profesionalno življenje se lahko soočajo z večjim obsegom dela in odgovornostmi, ki jim niso vedno kos. Glede na to, da so v času doktorskega študija vezani na mentorja, po zaključku študija pa nimajo več dostopa do mentorjev, jim je oteženo iskanje nasvetov in smernic.

Prepoznavnost posameznika z delovanjem Akademije

Za vsakega strokovnjaka je bistvena njegova prepoznavnost v strokovnih krogih in v družbenem okolju. To še posebej velja za pravnika kot znanstvenika.

Skupina najbolj izobraženih pravnikov lahko opozarja na napake zakonodajalca in javno izraža svoje mnenje kot opozorilo zakonodajalcu ali drugemu oblastnemu organu, ki odloča o pomembnih družbenih vprašanjih. V tem smislu lahko ima delovanje članov Akademije ključno vlogo pri opozarjanju na napake zakonodajalca in oblikovanju javne razprave o pravnih vprašanjih. Vidnost članov Akademije se lahko poveča tudi s strokovnimi analizami pravnih vprašanj in z izpostavljanjem pomanjkljivosti, nejasnosti ali morebitnih škodljivih posledic. Z javnim izražanjem svojega mnenja v medijih, strokovnih publikacijah ali na družbenih omrežjih lahko opozarjajo na težave in predlagajo rešitve. Z aktivnim izražanjem mnenj o družbenopravnih vprašanjih se krepi vpliv pravne stroke in pravnikov. S skupnim delovanjem v javnosti, zlasti s strokovnimi mnenji, lahko člani Akademije učinkovito opozarjajo na napake zakonodajalca ter spodbujajo boljšo in pravičnejšo zakonodajo.

Četudi jim ne uspe preprečiti napačnih odločitev oblastnih organov, pa z opozarjanjem ohranjajo ugled prava in pokončnost, ki v dosedanji praksi pravnikov ni bila običajna.

Z znanstveno utemeljenimi predlogi ali opozorili doktorji znanosti po naravi stvari spodbujajo odgovornost in transparentnost, kar povečuje zaupanje v pravni sistem, in prispevajo k izboljšanju zakonodajnih in upravnih praks, zlasti pa pripomorejo k večji ozaveščenosti javnosti o pomenu pravnih načel in pravic.

Aktivnost in zagnanost pravnikov znanstvenikov za intelektualno resnico ter moralno svobodo in pravičnost je nepogrešljiv zgled mlajšim generacijam pravnikov. Znano je, da aktivnosti posameznika vplivajo na kolektivno zavezanost pravnikov, da ostanejo zvesti etičnim načelom. S tem, ko se pravniki aktivno vključujejo v opozarjanje na napake in pomanjkljivosti, krepijo ne le svoj ugled, temveč tudi ugled celotne pravne stroke. Taka prizadevanja so ključna za dolgoročno izboljšanje pravnega sistema.

Aktivni pravniki, doktorji znanosti, ki niso neposredno zaposleni na pozicijah v izobraževalnih, raziskovalnih in državnih institucijah, lahko še vedno pomembno prispevajo k ustvarjanju in interpretaciji zakonov. S svojim znanjem in izkušnjami lahko oblikujejo predloge, ki se jih nato prek Akademije posreduje zakonodajalcu. Kot člani akademije lahko nudijo pravna mnenja ali analize, ki jih uporabljajo politične stranke, nevladne organizacije ali lobistične skupine pri oblikovanju politik in zakonodaje.

Med preostalimi člani Akademije lahko opravljajo raziskave in analize ter sodelujejo na razpisih za financiranje raziskovalnih projektov. Lahko so udeleženi v študijah, ki analizirajo učinke zakonodaje, kar pripomore k boljšemu razumevanju potreb in učinkov zakonov. Podobno kot druge ustanove lahko Akademija organizira znanstvena posvetovanja in različne oblike dopolnilnega izobraževanja. V skladu s predpisi o lobiranju lahko Akademija sodeluje v postopkih lobiranja na področju spremembe zakonodaje ali podpira ali nasprotuje določenim kandidatom za pomembne pravne funkcije.

S temi aktivnostmi lahko pravniki z doktoratom znanosti, združeni v Akademiji, vplivajo na proces oblikovanja in interpretacije zakonov ter prispevajo k izboljšanju pravnega sistema.

Sklep

Število doktorandov in doktorantov na področju prava je na nek način presenečenje sodobnega časa. V vsakem primeru so znanilci pozitivnega trenda in v družbenem okolju predstavljajo veliko intelektualno moč, ki je družba ne prepozna. Treba je pozdraviti usmeritev pravnih fakultet k izvajanju doktorskega študija, vendar bi veljalo pristopiti k sistemskemu reševanju uporabe potenciala, ki ga doktoranti predstavljajo v družbi, ter dvigniti raven vrednotenja doktorata kot ne samo osebne dobrine, temveč tudi kot družbeno korist. Zlasti je treba mlade doktorante povezovati v skupnosti, ki bi se aktivneje vključile v reševanje družbene pravne problematike bodisi z inovacijami na področju prava bodisi s svetovanjem ter opozarjanjem na škodljivost pravno neprimernih sistemskih rešitev, kakršnim smo bili doslej priča. Združenje Slovenska akademija pravnih znanosti je prvi poskus podpore pri povezovanju doktorantov v skupnem iskanju njihove prepoznavnosti v družbenem okolju in njihovega vključevanja v oblikovanje demokratične družbe ter dviga kvalitete življenja ljudi.

---

Opombe:

 

1. Prispevek je avtorjev osebni pogled na stanje pravnih znanstvenikov v naši družbi in pravni stroki. Vsebina prispevka temelji na njegovih dolgoletnih izkušnjah kot vodje magistrskega znanstvenega oziroma doktorskega študija na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, lastnem razmišljanju, dostopnih razpravah v medijih ter razgovorih s študenti doktorskega študija in doktoranti v pripravah na ustanovitev Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti, ob uporabi umetne inteligence na platformi OpenAI ↩︎
2. Med 20 razvitimi državami sveta je Slovenija na prvem mestu s podatkom, da ima 3,6 % prebivalcev Slovenije doktorat znanosti. Za Slovenijo zaostaja Švica z 3,0 %, Združene države Amerike 1,8 %, Švedska 1,6 %, Nemčija 1,4 %, Izrael 1,3 %, Avstrija 1,1 %, Francija 0,9 %, Španija 0,7 % in podobno (vir: Andrej Razpor, Facebook, 22. avgust 2024, Domnevni razlogi za visoko število doktorjev znanosti na področju prava). ↩︎
3. Doktorand in doktorant sta v SSKJ opredeljena kot sinonima in se tako tudi pogosto uporabljata, čeprav je med njimi pomenska razlika; doktorand je študent doktorskega študija, ki šele pripravlja doktorsko disertacijo, doktorant pa tisti, ki je opravil zagovor doktorske disertacije, torej nosilec doktorata oziroma imetnik doktorata. Pojasnilo je povzeto po objavi pomenske razlike med nazivoma doktorand in doktorant, objavljene v jezikovni svetovalnici leta 2017, kar je torej v nasprotju z razlago omenjenih izrazov v SSKJ. Glej https://fran.si/iskanje?View=1&Query=doktorant. ↩︎
4. Doktorat je nujen za pridobitev znanja, ki skupaj z lastno inteligenco omogoča posamezniku razumevanje, prilagajanje in uporabo novega znanja. Uspeh v poklicnem življenju je kombinacija izobraževanja in razvoja lastne inteligence s kontinuiranim učenjem. ↩︎
5. V prispevku je govora praviloma o doktoratu pravnih znanosti, čeprav ima doktorat pravnih znanosti veliko skupnega z doktorati na drugih znanstvenih področjih. Iz konteksta je mogoče ugotoviti, ali je poudarek na doktoratih nasploh ali gre za doktorate na področju prava. ↩︎
6. To je zlasti vidno pri doktoratih iz obdobja socialistične ideologije, ki so poskušali utemeljiti in upravičiti politične ideje takratnih vodilnih oblastnikov. ↩︎
7. Po osamosvojitvi Slovenije in uvajanju tržnega družbenoekonomskega sistema je bilo neprimerno, da se znanstvenik (univerzitetni profesor) ukvarja s podjetništvom. ↩︎
8. V razgovoru z visokim predstavnikom tuje finančne družbe, ki v Sloveniji opravlja pomembni delež finančnih storitev, sem na vprašanje, zakaj družba ne vlaga v razvojne raziskave in zaposluje visoko izobraženih strokovnjakov, od sogovornika dobil odgovoril, da družba v Sloveniji zaposluje le delavce s srednjo in višjo izobrazbo, visoko izobražene strokovnjake pa le, če to zakon izrečno zahteva, zlasti na področju finančnega nadzora. »Razvoj je izključno v matičnem podjetju, v Sloveniji pa potrebujemo delavce za operativno delo,« je dodal moj sogovornik. Zanimivo bi bilo raziskati, koliko doktorantov zaposlujejo veliki sistemi s sedežem v drugih državah, ki poslujejo v Sloveniji, ali kako mladim pomagajo pri doktorskem študiju. ↩︎
9. To je bil tudi temeljni namen ustanovitve Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti (Združenje
   SAPZ), ki so ga 30. junija 2024 ustanovili prof. dr. Verica Trstenjak, prof. dr. Matej Avbelj in zasl. prof. dr. nŠime Ivanjko. Sedež Združenja je v prostorih Pravne fakultete v Mariboru. Člani (Združenja SAPZ) so doktoranti in magistri znanosti, pri čemer je članstvo omejeno na 50 članov. ↩︎
10. V smernicah za delovanje Združenja SAPZ je poudarjeno načelo skupinskega delovanja, ki temelji na povezovanju z drugimi, ki delijo iste vrednote in cilje, s čimer je mogoče ustvariti močno gibanje za priznanje znanstvenih dosežkov doktorantov in izobrazbe kot ključne družbene vrednote. ↩︎
11. V praksi se pogosto napačno misli, da so pravne inovacije zgolj posledica delovanja oblasti, ki nenehno spreminja zakone in predpise. Takšno prepričanje izhaja iz zamenjave med zakonodajnimi spremembami in pravnimi inovacijami. Čeprav so zakonodajne spremembe pomembne, saj pravni okvir prilagajajo novim družbenim, gospodarskim ali tehnološkim razmeram, pa niso vse zakonodajne spremembe nujno inovativne. V Sloveniji so nam dobre znane škodljive inovacije s strani zakonodajalca, kot so izbrisi fizičnih oseb iz registra prebivalcev, pravnih oseb iz sodnega registra, imetnikov hranilnih vlog, delničarjev bank in drugo. Teh »inovacij« ni izvajala pravna znanost, čeprav je pravna stroka vseeno soodgovorna, ker se ni uprla omenjenim pravnim izumom politične oblastne strukture. ↩︎
12. Eden od namenov ustanavljanja in delovanja Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti je oblikovanje znanstvenoraziskovalnih pravnikov pri iskanju možnosti uveljavljanja pravnih inovacij v najširšem pomenu besede. V Sloveniji doslej pravnim inovacijam ni bila posvečena posebna pozornost razen alternativnih oblik reševanja sporov. Pravniki imamo občutek, da se pri inovacijah preveč pričakuje od zakonodajalca, ki pa se je doslej izkazal s škodljivimi inovacijami. Zakonodajalec namreč po naravi stvari zasleduje interese, ki niso vedno v skladu s pojmom pravne inovacije. Pravne inovacije so tako kot na drugih področjih vedno v domeni vrhunskih pravnih strokovnjakov, ki pa se v naši praksi izgubljajo v pretirani in povsod prisotni institucionalizaciji. ↩︎
13. Da bi se ustvarila povezava med pravnimi raziskovalci misleci in gospodarstvom, je nujno treba povečati prepoznavnost doktorjev znanosti kot ključnih nosilcev družbenega napredka na področju prava. ↩︎
14. V naši vsakodnevni praksi poznamo »pomembne« pravnike blizu vlade ali zakonodajalca in delovno koristne pravnike, ki imajo poglobljena znanja, vendar sploh niso prepoznavni zaradi »po imenu« pomembnih pravnikov, ki so navezanina politiko. ↩︎
15. Na Youtubu je dostopna razprava o težavah mladih znanstvenikov; Okrogla miza SMUL: Doktorat imam, kaj pa zdaj?, https://www.youtube.com/watch?v=JSXa6MjlhTk. Sogovorniki so izpostavili razmislek o pridobitvi doktorata, preseganju ovir in izzivov na začetku karierne poti ter o priložnostih za aktivno vključevanje v akademsko, raziskovalno in razvojno delo. ↩︎

 

Avtor: dr. Šime Ivanjko, dr. pravnih znanosti, zaslužni profesor Univerze v Mariboru