Spoštovani zasl. prof. dr. Šime Ivanjko,
veseli me, da ste me opozorili na Vaš članek Doktorat pravnih znanosti v ogledalu sodobnega časa, v katerem ste se lotili zanimive in doslej žal spregledane teme, jo obsežno, celovito in analitično obdelali ter podali vrsto konstruktivnih predlogov in rešitev.
Kot doktorantka (in magistrica) s področja pravnih znanosti, ki formalno nisem delovala v akademskem okolju, ampak že celotno poklicno pot delam v pravosodju, lahko, čeprav je bila pridobitev doktorskega naziva v mojem delovnem okolju sprejeta zelo pozitivno, potrdim Vaše ugotovitve o neprepoznavanju dejanske vrednosti doktorata znanosti, še zlasti pa potencialov doktorandov.
V prvi vrsti menim, da je tudi v strokovni javnosti premalo prepoznana vrednost znanstvenih spoznanj, ki jih prinašajo doktorska dela. V tej smeri je zelo pozitivno, da so doktorati znanosti javno dostopni v spletnih bazah, česar se pri svojem delu pogosto poslužujem. Čeprav se na prvi pogled zdi, da so v slovenski pravni teoriji (v komentarjih, monografijah, znanstvenih in strokovnih člankih…) celovito in poglobljeno obravnavana (vsaj) temeljna pravna področja in temeljni pravni instituti, se ob iskanju teoretičnih podlag za sprejetje konkretnih rešitev v praksi takšen vtis pogosto izkaže kot napačen. Težavo vidim tudi v tem, da so avtorji ključnih del na posameznih pravnih področjih večinoma isti, zaradi česar manjkajo različni pogledi na iste pravne institute oziroma ista pravna vprašanja, kar je v tujini sicer običajna praksa. Pogosto se odgovori na pomembna pravna vprašanja pričakujejo od sodne prakse. Vendar lahko na podlagi lastnih izkušenj povem, da je ob številnih zahtevnih in raznolikih pravnih vprašanjih, s katerimi se sodniki vsakodnevno srečujemo in katerih velik delež bi lahko bil tema za samostojen članek, ter ob hkratnem časovnem pritisku glede rešitve čim večjega števila zadev izjemno zahtevno temeljito (teoretično) analizirati vsako od teh vprašanj in poiskati dobro pravno utemeljen odgovor nanj. To je bistveno lažje, če je bilo vprašanje že obravnavano v pravni znanosti in se je mogoče opreti tudi na ugotovitve in razmišljanja pravnih teoretikov, ki se poglobljeno ukvarjajo s posameznim pravnim področjem. V tej zvezi vidim pomembno praktično uporabno vrednost doktorskih del s področja prava. V njih vsebovane raziskovalne ugotovitve (pa tudi primerjalni pregledi ugotovitev drugih avtorjev) so namreč lahko zelo dober pripomoček pri reševanju pravnih problemov v praksi, ne le pravosodni, ampak tudi zunaj sodišč, hkrati pa prispevajo k razvoju slovenske pravne znanosti.
Zelo se strinjam z Vašimi ugotovitvami in razmišljanji o izjemnem osebnem angažmaju, ki je potreben za pridobitev doktorata znanosti. Le malokdo od tistih, ki tega ni izkusil sam, lahko razume, koliko truda, časa, iskanja virov in njihovega študija, primerjanja in vrednotenja že sprejetih stališč teorije in sodne prakse, zlasti pa intenzivnega intelektualnega napora pri utemeljevanju lastnih znanstvenoraziskovalnih ugotovitev je potrebnih, da nastane kakovostno znanstveno delo. Vsak doktorat pomeni (večji ali manjši) prispevek k pravni znanosti, doktoranta pa, vsaj praviloma, odlikuje poglobljeno poznavanje pravnega področja, ki ga zadeva njegovo doktorsko raziskovanje. Vendar so še pomembnejše od tega analitične, raziskovalne in ustvarjalne sposobnosti, ki jih doktorant izpopolni ob svojem doktorskem študiju, na kar ste jasno opozorili v svojem članku. Kot bistveno tako vidim zlasti zmožnost prepoznavanja pravnih problemov, njihove analize in ustvarjalnega iskanja rešitev s sposobnostjo njihovega jasnega in prepričljivega argumentiranja. Menim, da je prav to ključna prednost doktorantov, ki pa je v praksi premalo prepoznana in cenjena. Žal sta vse prepogosto bolj kot kakovost cenjeni količina in hitrost opravljenega dela. Manjka pa zavedanje, da obravnava zahtevnih pravnih vprašanj in iskanje ustrezno utemeljenih odgovorov nanje zahtevata svoj čas. Kljub temu sem trdno prepričana, da je le takšen pristop k delu pravilen in lahko dolgoročno vodi k dvigu ugleda pravniškega poklica.
V tržno in potrošniško naravnanem družbenem okolju, v katerem se teži k ustvarjanju dobička in k hipnemu zadovljevanju želja, sta poglobljeno analiziranje problemov in ustvarjalno iskanje rešitev zanje, v okviru katerih odgovorov seveda ni mogoče podati takoj, hitro razumljena kot nepotrebno kompliciranje. To ne velja le za pravna vprašanja, ampak tudi za druga družbeno pomembna vprašanja in teme. Vendar pa se hitre in nepremišljene rešitve pogosto izkažejo za slabe in probleme zgolj poglobijo ter podaljšajo čas do njihove resnične rešitve. Tudi v takšni naravnanosti družbe je iskati vzrok, da sposobnosti in veščine doktorjev pravnih znanosti niso dovolj cenjene, njihovi potenciali pa ostajajo slabo izkoriščeni. Čeprav je z dejavnostmi, ki jih bo izvajalo Združenje Slovenska akademija pravnih znanosti, nekatere premike mogoče doseči, se bojim, da bodo brez korenite spremembe družbenih vrednot cilji, ki jih izpostavljate v članku in ki jih podpiram tudi sama, težko dosegljivi. Seveda pa je nekje treba začeti in tudi majhne spremembe na boljše so boljše kot nobene.
V upanju, da vendarle dosežemo spremembe, za katere se zavzemate, Vas prisrčno pozdravljam.
V Mariboru, 11. februarja 2025
dr. Anja Drev